Zgodovina

1945

Po končani drugi svetovni vojni, ko so se razmere na Primorskem zaradi mednarodnih sporazumov spremenile (ustanovitev cone A in B), se je takim spremembam morala prilagoditi tudi zdravstvena ureditev. Primorska je izgubila svoje naravno in geografsko središce, mesto Gorico, v katerem so ostale tudi najpomembnejše zdravstvene ustanove, predvsem bolnišnica.

Že ob koncu vojne so upravni organi tedanje oblasti in zdravstveni organi IX. korpusa (enote narodno-osvobodilne vojske, ki je delovala na Primorskem) pripravljali načrte o prevzemu zdravstvenih ustanov v Gorici, kar se je po osvoboditvi tudi uresničilo, toda le do ustanovitve cone A na tem območju. Po razdelitvi Primorske na dve coni, pa je postalo poglavitno vprašanje, kje namestiti bolnišnico za potrebe jugoslovanske cone B, kar je pomenilo območje večjega dela Primorske. Tako se je v nuji zgodilo, da so s pomočjo tedanje jugoslovanske armade v zasilno preurejeni stavbi v Vipavi, kjer so prej stanovale družine italijanskih častnikov, uredili bolnišnico, ki je začela z delom že 5.avgusta 1945. leta.

1945 - 1956

Bolnišnica v Vipavi je imela kirurški in interni oddelek, skupaj 85 bolniških postelj. Kmalu zatem so v zasilno preurejeni stavbi v Ajdovščini odprli še infekcijski oddelek s 30 posteljami. Tako organizirana bolnišnična služba je morala pokrivati vse potrebe prebivalstva takratne cone B.

To je bilo obdobje intenzivnega dela, da bi zdravstveno službo uredili na zadovoljiv način, saj so tedaj po Primorskem ustanavljali še:

• protituberkulozne dispanzerje,
• lekarne,
• reševalne in razkuževalne postaje,
• splošne ambulante in
• materinske posvetovalnice.

1945 - 1956

V bolnišnici v Vipavi sta sprva delala le dva zdravnika ter večinoma priučeno medicinsko osebje. Poleg zdravljenja bolnikov in ranjencev, so morali zdravniki poučevati laično osebje o osnovnih medicinskih zadevah in o negi bolnikov. Prve korake nove bolnišnice so nenehno spremljali slaba opremljenost z medicinskimi aparati, pomanjkanje zdravil in sanitenega materijala, vendar je požrtvovalno medicinsko osebje z iznajdljivostjo reševalo vse probleme.

Med zdravstvenimi delavci, ki so začeli to pionirsko delo in vložili veliko truda, da je bolnišnica zaživela in delala, je treba omeniti:

• dr. Franca Marušiča iz Solkana, ki je organizacijsko vodil oddelek za zdravstvo pri takratnem Pokrajinskem narodno osvobodilnem odboru v Ajdovščini in je bil eden od ustanoviteljev vipavske bolnišnice, 
• prvega ravnatelja kirurga dr. Franca Žvanuta, 
• predstojnika kirurškega oddelka prim. dr. Ivana Peršiča ter prim. dr. Avgusta Špacapana, 
• predstojnika internega oddelka prim. dr. Marijana Rozmana in še veliko drugih, ki so z napornim delom in znanjem ter predanostjo opravljali svoje delo.

1956

Kljub temu da se je bolniškim objektom v Vipavi in Ajdovščini pridružilo še nekaj manjših bolniških ustanov v Senožečah, Postojni, Valdoltri in Šempetru pri Gorici, katerih zmogljivost je bila omejena, se je vedno bolj kazala potreba po večji bolnišnici, ki bi zapolnila izgubo bolnišnic v Trstu in Gorici in izboljšala zdravstveno službo Primorske. Tako se je že zgodaj pojavila zamisel o novem in večjem zdravstvenem središču Goriške oziroma severne Primorske. Odločitev je padla na Novo Gorico, mesto, ki je začelo rasti ob stari Gorici kot središče jugoslovanskega dela Goriške.

Dne 29. septembra 1956 je Okrajni ljudski odbor Gorica sprejel odločitev, da se ustanovi Splošna bolnišnica Gorica v Šempetru pri Gorici, kar je pomenilo, da se izvrši delna premestitev že obstojece bolnišnice v Vipavi v novo poslopje v Šempetru pri Gorici.

1956 - 1964

Splošna bolnišnica v Šempetru pri Gorici je tako imela naslednje oddelke:

• oddelek za kirurgijo, ki se je 16. decembra 1956 preselil iz Vipave v Šempeter in dobil 95 postelj, 
• oddelek za otorinolaringologijo, imel je sprva 40, nato 53 bolniških postelj, 
• oddelek za pediatrijo s 65 posteljami, 
• oddelek za ginekologijo s 26 posteljami, 
• interni oddelek z začasnim sedežem v Vipavi z 80 posteljami, oddelek se je 15. aprila 1964 preselil v preurejeno stavbo bivše občinske uprave v Šempetru pri Gorici, 
• infekcijski oddelek z začasnim sedežem v Ajdovšcini s 33 bolniškimi posteljami.

Ob ustanovitvi bolnišnice je bilo že določeno, da ima ta naslednje skupne medicinske službe:

• rentgenološki odsek, 
• biokemični laboratorij in 
• lekarno z drugimi pomožnimi dejavnostmi.

Lokacijske rešitve so bile začasne in so zavirale v naslednjih letih uspešen organizacijski in strokovni razvoj bolnišnice.

1964 - 1970

Po zaslugi pionirskega dela dr. Franca Marušiča, ki je zbral vse gradivo za dokazovanje potrebe po gradnji nove bolnišnice, skupaj z takratnim direktorjem bolnišnice dr. Lojzetom Rotom in direktorjema, ki sta mu sledila, prim. dr. Jožetom Valentinčičem in prim. dr. Marjanom Rozmanom, so ideje o gradnji novega objekta postale ponovno aktualne. Tako so te analize in programi botrovali začetku gradnje bolnišničnega objekta, ki se je začela decembra 1964. leta in se je 1965. leta nadaljevala. Nadaljnjo gradnjo bolnišnice in tudi njen strokovni razvoj so ustavili ukrepi gospodarske reforme za pet let.

Že koncem leta 1970 so se začeli kazati znaki izboljšanja in družba je zdravstvu namenila več sredstev. Leta 1970 je skupščina občine Nova Gorica z odlokom ustanovila Sklad za izgradnjo bolnišnice. Začele so se intenzivne priprave za nadaljevanje gradnje. Upravni odbor za izgradnjo bolnišnice, ki ga je vodil Tine Remškar, je bil sestavljen iz vidnih predstavnikov gospodarstva, družbeno-političnih skupnosti severnoprimorske regije in predstavnikov bolnišnice. Pripravljal je vse potrebno za pospešeno gradnjo bolnišnice. Medicinska skupina, ki jo je vodil prim. dr. Ciril Šubic in je bila sestavljena iz strokovnih delavcev bolnišnice, je pripravljala strokovno utemeljene rešitve za gradbene projektante in arhitekte.

V vsem obdobju gradnje bolnišnice, do dokončanja, so kot vodilni delavci sodelovali v zaporedju:

• direktor prim. dr. Zoran Poljšak in diplomirani pravnik Jože Rigler, 
• direktor dipl. pravnik Viktor Makarovič in šef zdravnik prim. dr. Vasja Klavora, 
• direktor dr. Peter Tomanovič in dipl. pravnik Marjan Novak,
• skupaj z vodilnimi strokovnimi šefi posameznih oddelkov bolnišnice ter predsedniki takratnih samoupravnih organov.

Tako široko zasnovana akcija je prepričala občane takratnih severnoprimorskih obcin, Ajdovščine, Nove Gorice in Tolmina, da so se trdno odločili, da z lastno udeležbo, s samoprispevkom realizirajo zastavljen projekt. Zavedali so se, da je izgradnja prepotrebne nove bolnišnice enkratno dejanje, ki bo zahtevalo veliko sredstev in naporov in bo to služilo tudi bodočim generacijam. Referendum o samoprispevku je uspel in gradnja je stekla. Določen delež je prispevala tudi republika, čeprav je bil za začetek gradnje odločilen uspešen dogovor o samoprispevku.

1975 - dokončana 1. faza

Izgradnja hospitalnega dela bolnišnice, takoimenovana I. faza, je bila dokončana koncem leta 1975. Aprila meseca so se v novo stavbo preselili internistični, kirurški, pediatrični, otorinolaringološki in ginekološki oddelek. Oddelki so dobili odlične in sodobne namestitvene pogoje. Ostal je nerešen problem funkcionalnih enot, predvsem pa najzahtevnejših oddelkov in služb:

centralne intenzivne terapije, operacijskega bloka in porodnišnice. Sklad za izgradnjo bolnišnice je nadaljeval svoje delo. Gradnja je doživljala plime in oseke zaradi pomanjkanja denarja in sprememb predpisov o načinu zbiranja sredstev.

1975 - 1979

Splošna gospodarska situacija se je ponovno slabšala. V letu 1979 so končno dokončali in sodobno opremili porodnišnico v 3. nadstropju bolnišnice, kamor se je oddelek preselil iz nemogočih in zasilnih prostorov pomožne stavbe Coroninijeve graščine.

V istem obdobju je prišlo do dogovora, da se Bolnišnica za invalidno mladino v Stari Gori združi z bolnišnico v Šempetru. Združitev so narekovali strokovni in ekonomski elementi. S tem je bolnišnica kot zaključena delovna organizacija dobila v Stari gori dva oddelka: ortopedski oddelek in oddelek za rehabilitacijo spastikov, ki je služil potrebam celotnega slovenskega prostora.

1980 - 1985

Nadaljevala se je gradnja operacijskih prostorov in prostorov centralne intenzivne nege. V letu 1980 je delo zaradi prenehanja dotoka finančnih sredstev zastalo, čeprav so bili operacijski blok, intenzivna enota, ambulantno poliklinični trakt in C trakt gradbeno dokončani. Bolnišnica je prevzela gradbeni objekt, ki pa ga v celoti ni mogla uporabljati zaradi nedokončanih del. Tako se je bolnišnica znašla pred najtežjo nalogo, da dokonča in opremi najzahtevnejše dele bolnišnice.

Nova pridobitev je bilo odprtje centralne intenzivne nege leta 1982. Operacijski prostori so bili dokončani leta 1983, tedaj se je v njih začelo tudi delo. Dokončno so v letih 1984 in 1985 usposobili ambulantno-poliklinični trakt in C trakt, kjer so namestili nov rentgenološki oddelek in ambulantne prostore.

Vzporedno z vsemi temi napori in delom, so tekla tudi dela v stari stavbi bolnišnice. Tam je uspelo skozi zadnje desetletje urediti primerne prostore za dializo. V stavbo so se preselili: 

• lekarna, 
• centralni laboratorij, 
• radioizotopni laboratorij, 
• transfuziološka služba, 
• ginekološke in internistične ambulante, 
• nevrološka ambulanta ter 
• ambulanta za akupunkturo.

V 2. nadstropju je dobil prostore okulistični oddelek s svojimi ambulantnimi prostori, v 3. nadstropju pa ortopedski oddelek, ki se je preselil iz Stare gore.

Za potrebe upravnih enot bolnišnice in tehničnih služb so bili primerno urejeni prostori v stavbi Coroninijeve graščine in baraki ob bolnišnici. Tako je po več kot petdesetih letih, od pionirskih začetkov v Vipavi, v Šempetru pri Gorici zrasla regijska bolnišnica, ki je dosegla zavidljiv strokovni in organizacijski nivo, katerega so deležni prebivalci Zgornjega Posočja, Goriške, Brd, Krasa in Vipavske doline.