Profesor doktor Franc Derganc

Profesor doktor Franci Derganc se je rodil 2. maja 1911 v Ljubljani kot sin znamenitega slovenskega kirurga, lastnika sanatorija Emona. Medicino je študiral najprej v Ljubljani in Zagrebu, zatem pa v Pragi. Promoviral je leta 1935 na medicinski fakulteti v Beogradu. Specializacijo iz kirurgije je začel leta 1938 v Ljubljani, naslednji dve leti pa se je izpopolnjeval v Parizu na urološki kliniki pri profesorju Chevassuju in na ortopedski kliniki pri profesorju Mathieuju. Leta 1941 je postal asistent-pripravnik na novoustanovljeni kirurški kliniki v Ljubljani, marca istega leta pa je v Beogradu opravil specialistični izpit iz kirurgije.Ob okupaciji Slovenije se je od vsega začetka pridružil Osvobodilni fronti. Z doktorji Lavričem, Brecljem, Žumrom in drugimi je sodeloval pri zdravljenju ranjenih borcev-ilegalcev. Sodeloval je tudi pri vzgoji medicincev, izbranih za delo v partizanskih enotah. Skupaj z dr. Žumrom je bil junija 1942 aretiran, obsojen na štiri leta in pol ječe ter sredi novembra 1942 odgnan v zapore v Italijo (Bologna, Castelfranco-Emilia, Modena, Verona, Trento). Šele decembra 1943 mu je uspelo, da se je v Trentu rešil in prišel v Ljubljano. Takoj je spet navezal stike z ilegalci, člani OF in se pripravljal na odhod v partizane. Potem, ko se je nekoliko okrepil, je odšel. Po zvezi v Kranju je avgusta 1944 že prišel prek Martinj vrha, Cerknega, Vojskega na Lokve, kjer je bilo tedaj poveljstvo IX. korpusa. Kot specilaist kirurg je bil zadolžen, da ustanovi kirurško ekipo. Septembra je bila le-ta formirana in opremljena z vsem potrebnim za to zahtevno delo. Doktor Derganc je skrbel za to, da je bilo v nahrbtniku vedno pri roki dovolj potrebnega sanitetnega materiala za 20 težjih in 30 lažjih operacij. Kadar kirurška ekipa ni sodelovala v bojnih operacijah, se je doktor Derganc zadrževal v SVPB "Pavla", kjer je opravil 23 operacij ali pa v SVPB "Franja", kjer je opravil 104 operacije. Ob množičnih žrtvah 11. maja 1945 na goriškem gradu je v nekaj dneh oskrbel vse ranjence.

Po vojni je postal asistent na Ortopedski kliniki v Ljubljani, istočasno pa je delal v Bolnišnici za osteoartikularno tuberkulozo (OAT) v Valdoltri, ki je tedaj tam nastajala, kasneje pa še v Rovinju. Uvedel je najnovejše operativne in konzervativne metode zdravljenja. Valdoltra je tako ob njegovi pomoči že leta 1946 postala Zvezni inštitut za OAT. Leta 1949 je bila posebej za Slovenijo ustanovljena bolnišnica za OAT v Šempetru pri Gorici in doktor Franc Derganc je bil imenovan za honorarnega direktorja te ustanove. Ko se je leta 1957 ta bolnišnica preselila v Valdoltro, je doktor Derganc prišel v Ljubljano in pričel s stalnim delom na Ortopedski kliniki. Tega leta je postal tudi izredni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je bil leta 1960 izvoljen za prodekana.Hkrati z delom na Ortopedski kliniki je doktor Derganc prevzel še organizacijo na novoustanovljeni Bolnišnici za predšolsko invalidno mladino v Stari Gori pri Gorici. Tu je začel razvijati novo dejavnost: kompleksno rehabilitacijo invalidnih otrok. Po njegovi zaslugi je bolnišnica v Stari Gori postala prva tovrstna ustanova v naši državi in prvi center za rehabilitacijo spastičnih otrok v tem delu Evrope.

"Ni neskaljenega veselja in sreče v človeškem življenju. Dokler pa si živ, moraš prenesti tudi najtežje in živeti naprej."

Na ortopedski kliniki v Ljubljani je bil od ustanovitve dalje eden njenih stebrov. Na njem so slonele odgovorne naloge pri organizaciji pouka ortopedije. Leta 1959 je postal prvi predavatelj fizikalne medicine in rehabilitacije. Kot odgovoren in praktičen pedagog je pri tem delu napisal tudi nekaj knjig, in sicer: Osnovni pojmi iz ortopedije za srednje medicinske šole, Osnovni pojmi iz fizioterapije za srednje medicinske šole. Pozneje je iz istih tem izdal tudi skriptoosnovni za medicince. Posebej je izdal tudi skripto Osteo-artikularna tuberkuloza za medicince. Poleg praktičnega dela v bolnišnici v Stari Gori je napisal še obsežno razpravo z naslovom Razvojno prizadeti otroci na lokomotornem aparatu v SR Sloveniji. Za to delo je prejel nagrado Sklada "Borisa Kidriča". Leta 1969 je v Univerzitetni založbi v Ljubljani izdal učbenik za študente medicine Osnove fizikalne terapije. Poleg tega je napisal blizu 40 raznih strokovnih člankov s področja ožje ortopedije, osteoartikularne tuberkuloze in rahbilitacije, kakor tudi več strokovnih člankov s svojega področja. Plodno je sodeloval v društvenem življenju zdravniških organizaciji. Od leta 1958 je bil član inozemskega strokovnega društva SICOT v Bruslju (Societe Internationale de Chirurgie Ortopedique et de Traumatologie). Bil je član redakcijskega odbora revije Acta Chirurgica Iugoslavica. Slovensko zdravniško društvo je na svojem rednem letnem občnem zboru 3. aprila 1970 v Celju imenovalo za častne člane Slovenskega zdraviškega društva štiri zdravnike, med temi tudi profesorja doktorja Franca Derganca. Za svoje delo je bil odlikovan z Redom zaslug za narod III. stopnje in z Redom za delo III. stopnje.Leta 1968 se je prvič resno oglasila bolezen in doktor Derganc je bil upkojen. Društveno in pedagoško delo je še vedno opravljal. Še vedno je našel v sebi toliko moči, da je zbral in uredil svoje partizanske beležke in spomine ter pri Partizanski knjigi leta 1971 izdal knjigo Okrvavljena roža, spomini partizanskega zdravnika. To je svetal spomin ne le na njegove stanovske kolege in številne prijatelje, temveč dragocen doprinos našemu zgodovinopisju. Iz knjige veje prelep značaj doktorja Derganca humanista in njegova velika ljubezen do trpečega slovenskega naroda. Še enkrat je pred smrtjo lepo presenetil svoje stanovske kolege. Bilo je na koncertu Slovenskega zdravniškega društva leta 1972. Tedaj je doktor Derganc sedel za klavir in občuteno igral Chopinove skladbe. Tako se je poslovil. 10. maja 1973 se je ustavilo plemenito srce tega velikega humanista in neumornega delavca. Sorodniki, prijatelji in stanovski kolegi so mu izpolnili zadnjo željo: na pokopališču v Šempetru pri Gorici so mu ob hčerki Marinki uredili njegovo zadnje domovanje.

Profesor doktor Franci Derganc pa ni in ne more biti pozabljen. Člani goriške podružnice Slovenskega zdravniškega društva so dali pobudo, naj se nova bolnišnica v Šempetru pri Gorici imenuje po njem. To pobudo so kmalu zatem podprli na seji skupščine tudi člani skupnosti zdravstvenega zavarovanja delavcev in kmetov za območje občin Nova Gorica, Tolmin in Ajdovščina. 8. maja 1974 so člani delavskega sveta novogoriške splošne bolnišnice na slovesni seji dali svoji ustanovi naslednje ime:

SPLOŠNA BOLNIŠNICA DR. FRANCA DERGANCA NOVA GORICA