To priznanje pripada meni, naši bolnišnici in vsem slovenskim zdravnikom

08/07/2024

Vodja oddelka za dializo v šempetrski bolnišnici Silvan Saksida je po izboru pacientov v akciji revije Viva postal Moj nefrolog 2024. Ponosni smo nanj!

Moj nefrolog 2024 je Silvan Saksida, dr. med., specialist interne medicine in nefrologije. Ste nagrado pričakovali, ste bili presenečeni?
Priznam, da sem bil res pozitivno presenečen. Ko me je prvič poklicala odgovorna urednica revije Viva Andreja Šalamun, sploh nisem mogel verjeti. Povedala mi je, da je zame glasovalo veliko bolnikov in da sem v akciji Moj zdravnik 2024 kot nefrolog dobil največ glasov.

Vam ta nagrada predstavlja potrditev, da imate pravi pristop do pacientov in da se splača vztrajati v tem, kar počnete?
Prav to. Očitno pacienti cenijo mojo strokovnost, potrpežljivost in razumevanje njihove stiske ob nastopu bolezni. To lepo priznanje je potrditev mojega 40-letnega dela. Mi res veliko pomeni, ker se moja poklicna kariera bliža koncu, ker delam kot navaden zdravnik v bolnišnici na sekundarnem nivoju in ker nimam akademskih naslovov. Občutek je prav prijeten, da po toliko letih vidiš, da si vsa ta leta delal prav, počel dobre stvari.

Zagotovo ste že pred tem dobili kakšno priznanje v svoji karieri? Vam to pomeni nekaj posebnega?
V preteklosti sem dobival priznanja, ki jih podeljujejo znotraj zdravniških organizacij. A takšnega še ni bilo. S strani pacientov še nikoli. Zato je bilo to izjemno presenečenje, ki mi je prineslo veliko zadovoljstvo.

Je občutek zadovoljstva še slajši, ker prihajate iz šempetrske bolnišnice, ki ni največja bolnišnica v državi? Glasovali pa so ljudje iz cele Slovenije … Pri akciji Moj zdravnik namreč gre za vseslovensko akcijo, ki daje veljavo zdravnikom na lokalni ravni in ki ceni zdravnike na vseh nivojih zdravstvenega sistema. Nagrajene zdravnice in zdravniki prihajajo iz celotne Slovenije, so predstavniki tako javnega kot zasebnega sektorja …
Res je, glasovali so ljudje iz cele Slovenije. To me v bistvu ne čudi, saj v zadnjem času v našo bolnišnico prihaja veliko pacientov tudi iz drugih slovenskih regij. Mislim, da zaradi tega, ker cenijo našo strokovnost, našo prijaznost, seveda tudi zaradi krajših čakalnih vrst na določenih področjih. Šempetrsko bolnišnico pozna vse več ljudi in jo ocenjuje kot pozitivno tako po strokovni kot tudi človeški plati.

Mislim, da je to priznanje ne samo meni, ampak tudi naši bolnišnici. Saj veste, da zdravnik brez sestre, brez administratorke, brez čistilke ne more dobro opraviti svojega dela. Težko si predstavljam, da bi v neurejenih delovnih prostorskih razmerah uspešno opravljal svoje delo. In vemo, da so za to odgovorni naši sodelavci, od čistilke naprej. Pacienti iz naše in drugih regij to najprej opazijo in to cenijo. Jaz zmeraj pravim, da se prijaznost do pacienta začne že na glavnem vhodu, pri vstopu v bolnišnico. To priznanje torej ni samo moje, ampak tudi od vseh tistih, ki so kakorkoli vpeti v moj delovni vsakdan. 

Naša bolnišnica je bila druga bolnišnica v naši državi, ki je uvedla zdravljenje dokončne odpovedi ledvic z metodo peritonealne dialize. To je metoda, ki je enakovredna dializnemu zdravljenju v bolnišnici, omogoča pa pacientu, da se zdravi v domačem okolju, kar zanj pomeni veliko psihološko prednost, boljše počutje v okviru domačih. Sicer so kolegi iz kliničnih centrov v Mariboru in Ljubljani zmeraj cenili naše delo in ga še zdaj. Prav je, da nadaljujemo v tej smeri. Za menoj so mladi, ki me bodo nadomestili in jih v tej smeri tudi vzgajamo.

Znašli ste se v družbi najbolj cenjenih zdravnikov in zdravnic Slovenije. Med 12 izbranci in izbrankami … Ste dolgo pripravljali govor za svoj nastop? Obožujete medijsko pozornost? Vam je bilo malo nerodno
Moram reči, da mi je bilo malo nerodno. Na začetku sem imel tremo, tudi ko sem šel na oder. Nekoliko mi je bilo lažje, ker sta me spremljala žena Nadja in sin Luka. Preden sem šel na oder, sem kar naprej razmišljal, kaj bom povedal. Ker so bili pred mano drugi nagrajenci, sem jih poslušal in ob tem kar naprej spreminjal svoj govor. Bilo je kar precej zadrege, vendar je trema izginila, ko sem stopil na oder pred množico ljudi, ki je zaploskala. Tudi vprašanja voditeljice prireditve Bernarde Žarn me niso presenetila. Zlahka sem odgovoril na nekatera vprašanja, denimo na tisto, da sem še premlad za končanje moje poklicne kariere.

Zatrdil sem, da prav rosno mlad sicer nisem, da pa mogoče tako zgledam predvsem z vidika moje volje do dela s pacienti, ki potrebujejo mojo pomoč pri zdravljenju. Žarnova je poudarila, da si lepšega priznanja navaden zdravnik specialist res ne bi mogel želeti. In imela je prav. Zanimalo jo je tudi to, kaj svetujem svojim pacientom, ledvičnim bolnikom: ali popiti kozarec vina ali kozarec vode? Jasno, da sem odgovoril: kozarec vode. Sicer bi lahko hudomušno odgovoril špricer, pa nisem, ker sem vendarle zdravnik! 

Je bil 'photo shooting' za vas sladka obveznost ali nebodigatreba?
Nisem pristaš fotografiranja, a kar je treba, je treba. Sliko je pač treba naredit, za objavo v reviji, za dokumentacijo. Tudi zaradi pacientov, ki so glasovali zame. V končni fazi je to eno priznanje, ki ga bom nosil s seboj, dokler bom živ. In nekaj pa moraš imeti za spomin.

Tisti dan je vsem nagrajencem čestitala tudi ministrica za zdravje dr. Valentina Prevolnik Rupel, ki je bila prisotna na tej podelitvi. Tam je bil tudi prvi predsednik republike Slovenije, gospod Milan Kučan, ki je bil zraven že na prvi podelitvi priznanj Moj zdravnik pred 28 leti. Zanimalo ga je, če sem doma iz vasice Saksid, ker se pač pišem Saksida. Pa sem mu razložil, da ne. A da od tam izvirajo moji predniki. On namreč dobro pozna te kraje.

Na odru sem poznal le enega zdravnika, ki je praktično moja generacija. To je moj nevrolog 2024, prof. dr. Miro Denišlič, dr. med., specialist nevrologije. Drugi so bili vsi veliko mlajši od naju dveh. Tudi s tega vidika me je priznanje malo presenetilo.

Priznanje Moj nefrolog 2024 bo zagotovo imelo prav posebno mesto v vaši hiši ali pa morda na vašem oddelku? Že krasi katero izmed sten?
Obesil sem ga v našo nefrološko ambulanto na dializi, kamor tudi sodi, v teh prostorih sem si ga zaslužil. Ponavljam, to ni smo moje priznanje, to je priznanje tudi mojim sodelavcem. Pravzaprav je šempetrska bolnišnica moj drugi dom. Verjetno sem polovico svojega življenja preživel v tej bolnišnici. Poklicno praktično v celoti. Naša bolnišnica je na nekaterih področjih, vključno z  nefrologijo, v samem vrhu slovenske medicine.

Zdravniška stavka je pri mnogih sprožila negativne odzive, zato so nekateri celo pričakovali, da bodo pacienti bojkotirali zdaj že tradicionalno Vivino akcijo glasovanja za Mojega zdravnika. A zgodilo se je ravno nasprotno. Organizator je v svoji 28. izvedbi prejel rekordno število glasovnic. Pacienti očitno še zmeraj verjamejo v zdravnike …
Tudi zame je bilo to veliko presenečenje. To je eno veliko priznanje meni in vsem slovenskim zdravnikom in zdravnicam. Ljudje nam še vedno zaupajo, verjamejo v naše znanje. Ta negativna medijska propaganda, ki smo ji priča v zadnjem času v naši državi, vendarle ni negativno vplivala na paciente v tolikšni meri kot želijo prikazati nekateri mediji.

In to kar se je zgodilo z menoj in z mojimi 11 kolegi, je dokaz tega, kar trdim: da slovenski zdravniki delamo dobro, da poslušamo ljudi, da se jim posvečamo. To so pacienti dokazali s svojim rekordnim številom oddanih glasov. Trenutno nekatere poteze zdravstvene politike ne gredo v pravo smer.

Vivina akcija, ki išče zdravnike, ki so cenjeni pri svojih pacientih, postaja vse bolj projekt povezovanja različnih zdravstvenih akterjev v naši državi. Vanj je vključenih že 27 društev, ki povezujejo skoraj milijon bolnikov. Ambasadorji akcije so Nacionalni inštitut za javno zdravje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zdravniška zbornica Slovenije in Zveza organizacij pacientov Slovenije. V vseh 28 letih je za zdravnike in zdravnice glasovalo že več kot 350 tisoč ljudi. Dobra ideja je očitno padla na zelo plodna tla …
Bil sem počaščen, ker mi je priznanje podelil predsednik Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije, gospod Milan Osterc. In se mi je zahvalil v imenu vseh dializnih bolnikov.

Moram reči, da sem pozitivno presenečen nad številnimi odzivi zdravniških kolegov s kliničnih centrov iz Ljubljane in Maribora. Čestitali so mi moji mentorji. Pohvale so prišle tudi iz vseh strani naše bolnišnice - s strani zdravnikov, medicinskih sester, tehnikov, čistilk, skratka vsega osebja. To mi zelo veliko pomeni.

 

Vsi nagrajenci in nagrajenke Moj zdravnik 2024:

• moj onkolog - doc. dr. Cvetka Grašič Kuhar, dr. med., spec. internistične onkologije
• moj dermatolog - prim. mag. Pij Bogomir Marko, dr. med., svétnik, spec. dermatovenerologije
• moj revmatolog - Metka Koren Krajnc, dr. med., spec. interne medicine in revmatologije
• moj nevrolog - prof. dr. Miro Denišlič, dr. med., specialist nevrologije
• moj nefrolog - Silvan Saksida, dr. med., spec. interne medicine in nefrologije
• moj diabetolog - dr. Karin Kanc Hanžel, dr. med., spec. interne medicine
• moj družinski zdravnik - Sašo Duh, dr. med., spec. družinske medicine
• moj ginekolog - Veronika Testen, dr. med., spec. ginekologije in porodništva
• moj pediater - Simona Lesnjak Dermol, dr. med., spec. pediatrije
• moj zobozdravnik - Janja Rebernik Oštir, dr. dent. med.
• moj oftalmolog - Angela Thaler, dr. med., spec. oftalmologije
• moj specialist (zdravnik, ki ga bralci niso mogli uvrstiti v nobeno od kategorij) - Mario Bjelčević, dr. med., spec. urg. med.

 

Bi vi morda katerega specialista dodali, morda katerega umaknili iz seznama? Mislim seveda na področje, ne poimensko.
Mogoče bi dodal anestezista ali pa kirurga.

Zakaj ste se odločili ravno za specializacijo interne medicine in nefrologije, čeprav medicina ponuja ogromno drugih možnosti?
Ko sem končal medicino, sem imel pripravništvo in smo krožili po bolnišnici. Bil sem na interni in na kirurgiji. Takrat smo mladi zdravniki vsi sanjali o kirurgiji. O specialnosti, pri kateri se vsakodnevno posega v človeško telo, operira in reši človeku življenje. Spomnim se asistence v operacijski dvorani pri primariju Cirilu Šubicu, ko sem spoznal, da nimam razvitega globinskega vida in takrat sem se odločil za specializacijo iz interne medicine.

Do te odločitve sem prišel tudi po pogovoru s primarijem Stankotom Zupančičem. Da sem svoje znanje kasneje usmeril v področje nefrologije, pa je zasluga prijatelja dr. Martina Šinigoja, ki je že pred menoj delal na tej subspecialnosti. Vedela sva, da lahko za paciente iz naše regije na področju nefrologije veliko narediva. Tako sva med drugim vzpostavila drugi nefrološki center v državi.

Kaj vas po vseh vaših izkušnjah v nefrologiji še zmeraj najbolj gane pri vaših pacientih?
Najbolj me gane, ko moraš pacientom povedati, da so neozdravljivo bolni. Takrat se tudi kot zdravnik znajdeš v čustveni stiski, saj se zavedaš, da boš bolnika lahko le zdravil in ne ozdravil. V takih trenutkih potrebuješ veliko empatije in razumevanja do pacienta in njegovih svojcev, ki morajo sprejet to neprijetno dejstvo. Z leti si misliš, da si se tega navadil, ampak ni tako, vedno znova podoživljaš stiske teh ljudi. Pri našem delu rabiš veliko čustvene moči, da lahko delaš naprej.