Takšne priložnosti v obdobju mojega predmedicinskega izobraževanja v ZDA ne bi dobil nikoli

03/09/2024

Šempetrska bolnišnica je v mednarodni študentski izmenjavi Američanu Ereku Neilu Loosliju omogočila trimesečeno prakso predmedicinskega izobraževanja. Z njim smo naredili intervju.

Danes objavljamo prvi del intervjuja, v petek sledi drugi del. Vzemite si čas in si preberite izjemno zanimivo življenjsko zgodbo ameriškega študenta, ki želi postati zdravnik.

Neil, Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca Nova Gorica je začela pisati pozitivno zgodbo sodelovanja z vašo ameriško univerzo Brigham Young University, iz Prova v Utahu. Pri nas ste uspešno opravili trimesečno prakso. Naredili ste en lep krog po naši bolnišnici:  bili ste na oddelku za laboratorijsko diagnostiko, v kirurški in pediatrični službi, v urgentnem centru in v centralni intenzivni terapiji. Kaj vse ste vse doživeli, kaj vse ste se naučili?
Izkušnja v vaši bolnišnici je bila res nepozabna. Najprej sem bil v laboratoriju, kjer je bilo moje delo zelo raznoliko. Večino časa sem pomagal pri pripravi vzorcev, ki so jih dajali v centrifugo. Potem sem te vzorce dostavil zaposlenim za nadaljnjo analizo. V laboratoriju so mi tudi omogočili, da sem lahko opazoval, kako so z mikroskopom analizirali kri. Sedaj bolje razumem, kako poteka delo v bolnišničnem laboratoriju in kako pomembno vlogo ima laboratorij v bolnišnici. Zaposleni v laboratoriju so zame neopevani junaki bolnišnice. Tudi zdravniki so jim izjemno hvaležni, saj na podlagi njihovih analiz postavijo večino diagnoz. Presenečen sem bil, da je ogromno dela v laboratoriju že avtomatiziranega in da pacienti ponavadi dobijo izvid še isti dan.

Potem sem bil gost kirurške službe. Kirurgi so mi omogočili, da sem kot opazovalec prisostoval različnim operacijam. Takšne priložnosti v obdobju mojega predmedicinskega izobraževanja v ZDA ne bi dobil nikoli. Celotna ekipa v operacijski dvorani je bila zelo prijazna do mene. Sproti so mi nazorno razlagali, kaj se dogaja. In na vsa moja vprašanja so z veseljem odgovorili. Na kirurgiji so mi tudi pokazali, kako poteka delo v šivalnici.

Bil sem tudi na viziti na kirurškem oddelku. To je čas, ko se hoče zdravnik prepričat, da je operacija uspela in da ni prišlo do zapletov. Kako poteka vizita, je zelo pomembno za nekoga, ki želi postati zdravnik. S pacienti se moraš znati pogovarjat. Če to delaš slabo, je pacientu zagotovo težje v fazi pooperativnega zdravljenja.

Tudi v pediatrični službi mi je bilo super. Res sem užival z otroci na pediatriji, pa tudi v družbi zdravnikov, ki so me zelo dobro sprejeli. Nisem se počutil kot tujec. S predstojnikom Gregorjem Nemcem sem ob prisotnosti staršev obiskal novorojenčke v porodnišnici. Zelo lepa izkušnja. Opazoval sem, kako na pediatriji zdravijo otroke v njihovem celotnem obdobju: od rojstva do najstniških let. Vsaka starost otroka ima svoje posebnosti. Mislim, da imajo otroci neko posebno dušo. Sem zelo veren človek in občutim bližino nebes in Boga, ko sem z otroci. Tudi sam želim postati pediater.

Zelo rad se ukvarjam z najstniki, ker čutim z njimi, saj sem tudi sam po duši še malo najstnik. Ti otroci na pediatriji so me spomnili na moje brate in sestre. Imam tri brate in štiri sestre. Jaz sem najstarejši (24 let op.a.). Potem mi sledijo brat (23), sestra (22), brat (19), brat (17), sestra (12), sestra (10), najmlajša sestra pa je stara 9 let. Zato je doma res vedno veselo. No, pa vam bom razkril še vsa naša imena. Jaz sem Neil, moje bratje in sestre pa so  Nathanaël, Hélène, Nelson, Newel, Evelyne, Marilyine, Céline. Moja mama je Francozinja, zato imajo vse sestre francoska imena.

Ko sem delal v pediatrični službi, so me poklicali na urgenco, da sem kot prevajalec iz francoskega jezika pomagal zdravstvenemu osebju pri oskrbi otrok iz Francije, ki so preživeli hudo prometno nesrečo v  Vrtojbi in so bili v velikem šoku. Tem otrokom sem nudil tudi psihično podporo v francoščini. Čeprav je glavno poslanstvo zdravnika pediatra fizična ozdravitev pacienta, pa je tudi psihična komponenta pri rehabilitaciji pacienta zelo pomembna. Hvala Bogu, da so bile poškodbe preživelih otrok lažje.

Na radiologiji sem si lahko ogledal rentgen. V centralni intenzivni terapiji sem bodril paciente in opazoval zdravnike, kako zdravijo najtežje primere. Navdušen sem bil nad modernimi aparati. Takšne imamo tudi pri nas v ZDA.

Kakšna so podobnosti in kakšne so razlike v praksi, ko primerjate zdravstveni sistem v Sloveniji in v ZDA?
Večinoma je isto. Vsi imamo iste cilje, vsi imamo isto željo pomagati pacientom in ozdraviti ljudi. V šempetrsko bolnišnico sem prišel, ker ste z odprtimi rokami sprejeli mojo prošnjo za prakso v času mojega predmedicinskega izobraževanja. Jasno ste mi dali vedeti, da bi radi vzpostavili mednarodne odnose z mojo univerzo in res upam, da se bo iz tega razvilo dolgoročno sodelovanje.

Zelo sem hvaležen, ker ste me lepo sprejeli. Počutil sem se dobrodošlega. Veliko sem se naučil. Več kot sem si predstavljal. Dobil sem izkušnje, ki jih v ZDA v tem obdobju mojega študija ne bi nikoli. Ne vem, kdaj se bom vrnil v Slovenijo. Upam, da čimprej. Bilo bi super, če bi me kateri izmed mojih novih prijateljev obiskal v ZDA. Z veseljem bi ga sprejel.

Pa narediva še primerjavo med slovenskim in ameriškim študijem, če hoče nekdo postati zdravnik. Pri nas ponavadi kandidata za zdravnika specialista najprej čaka 4-letna gimnazija, nato 6 let medicinske fakultete (splošna medicina), 6-mesečno pripravništvo in za veliki finale od 4 do 6 let specializacije, odvisno od področja, ki ga kandidat izbere. Kako je pri vas?
Pri nas gimnazija traja 4 leta, nato sledi predmedicinski študij, prav tako 4 leta. Potem greš na medicinsko fakulteto (splošna medicina), ki traja 4 leta. Dolžina specializacije, ki sledi, pa je odvisna od področja, ki ga izbereš. Lahko traja od 2 do 8 let.

Je študij v ZDA draga investicija v znanje?
Študij v ZDA je lahko drag, lahko pa tudi ne. Ker sem imel odlične ocene v gimnaziji, sem prejel štipendijo univerze. Sicer je na moji univerzi letna šolnina 10.000 ameriških dolarjev. Določene univerze imajo šolnino 50.000 USD, nekatere pa tudi 100.000 USD. To pa je res drago. Tisti, ki ne dobijo štipendije, delajo ob študiju in si tako plačajo izobraževanje. Ali pa si vzamejo kredit.

V času študija živim v Provu v Utahu, kjer je moja univerza Brigham Young University. To je zasebna visokošolska ustanova, ki jo upravlja Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Provo ima tudi največji center za usposabljanje misijonarjev Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Zvezna država Utah je postala središče tehnološkega razvoja z več milijardami vrednimi startupi. Moji starši živijo v Dodge Cityju, v Kansasu. To je približno 14 ur vožnje z avtom (cca. 1600 km). Z letalom prideš v 2 urah. Povratna karta stane med 250 in 300 ameriškimi dolarji.

Zakaj bi pa Neil rad postal zdravnik in ne kaj drugega?
Zdravnik sem hotel postati že, ko sem bil še zelo majhen otrok. Vedno me je fasciniralo človeško telo. Naša telesa so zelo zapletene ''mašine'', a kljub temu funkcionirajo kot dobro utečen ''stroj''. Imamo nešteto delov telesa, ki delujejo kompatibilno in si drug drugemu pomagajo. Imam pa tudi verske razloge, da želim postati zdravnik. Naša telesa so zame dokaz, da Bog obstaja. Telo je tako zapletena ''mašina'', da si človek kaj takšnega ne bi mogel izmisliti. Verjamem pa tudi, da se lahko z zdravljenjem ljudi približam Bogu. In da dosežem enega izmed svojih življenjskih ciljev – postati boljši človek.

Ob tem, da bi rad postal zdravnik, bi rad postal tudi oče in mož. Močno si želim imeti družino. Imam punco in oba si želiva veliko otrok. Trenutno nisva osredotočeno na to, temveč na študij in na najino poklicno kariero. Jaz bi rad postal zdravnik, ona pa želi postati psihoterapevtka.

Nekoč bi rad odprl svojo zasebno kliniko, kjer bom lahko delal od 9.00 do 17.00. Potem bi šel domov k svoji družini. Ob svoji poklicni karieri hočem imeti tudi zasebno življenje z družino.

Vas medicina fascinira tudi zaradi tega, ker je to nikoli dokončana zgodba. Gre za nenehni razvoj, priča smo novim in novim odkritjem na vseh mogočih področjih …
Ja, imate prav. To je super misel. V medicini me bo čakalo vedno nekaj novega, nikoli se ne bom nehal učiti.

V svojem življenjepisu ste zapisali, da bi kot zdravnik rad služil v ameriških letalskih silah? Zakaj?
Zaradi tega, ker sem ZDA zelo hvaležen za svobodo, za način življenja, ki ga imam. S tem bi se rad zahvalil ameriškemu sistemu. In si želim, da ga ohranimo za naslednje generacije. V gimnaziji sem se vključil v program JROTC (Air Force Junior) - Mlad Zbor za Izobraževanje Častnikov, v katerem dijaki in dijakinje spoznavajo življenje v ameriški vojski. Nosiš uniformo, se učiš korakati kot vojak, kako voditi ljudi, kako javno nastopati. To ni koristno samo za tiste, ki hočejo biti profesionalni vojaki, ampak tudi za vse, ki so vključeni v ta program. Učiš se vrlin za življenje.

V gimnaziji sem se udeležil tudi 4-dnevnega tabora v letalski bazi. Predstavili so nam vse mogoče poklice, med njimi poklic vojaškega policista in poklic pilota. Nekaj časa sem se tudi sam poigraval z mislijo, da bi postal pilot. A sem potem ugotovil, da to pač ne bo šlo, ker nisem zelo dober fizik in matematik.

Rad sem hodil k predmetu Zračna obramba (Aerospace defence), kjer smo se učili o zgodovini ameriških letalskih sil, o tem, kako funkcionira ameriška zračna obramba in o tem, kako odreagirati na stres. Pri predmetu Ameriška dediščina (American heritage) pa smo spoznavali ameriško zgodovino in ameriški politični sistem.

V vašem šolskem sistemu pa je tudi velik poudarek na plesu …
Res je. V našem šolskem sistemu imamo tudi plesne predmete. Pri družabnem plesu (Social dance) smo se učili plesati valček, salso, tango, ... Pri ljudskem plesu (Folk dance) ameriške ljudske plese, pa poljske, filipinske, … Skratka, zelo zabavno. Pa še razgibaš se. Brez fitnesa.

Intervju z Erekom Neilom Looslijem, 2. del -  Doma bom poskušal narediti štruklje, ki so noro okusni.
Šempetrska bolnišnica sklenila partnerstvo z ameriško univerzo

Galerija