Primarij Zvonko Šoštarič prejel prestižno nagrado Združenja za perinatalno medicino

01/06/2023

Primarij Zvonko Šoštarič, dr. med., spec. ginekologije in porodništva, ki je bil ogromno let gonilna sila šempetrske porodnišnice, je od Združenja za perinatalno medicino prejel prestižno nagrado za življenjsko delo.

Primarij Zvonko Šoštarič, čestitke za nagrado Združenja za perinatalno medicino za življenjsko delo. Ste jo po vseh vaših vrhunskih dosežkih v bogati zdravniški karieri pričakovali?
Veliko let sodelujem v Združenju, zato sem bil večkrat udeležen že pri drugih podelitvah. Težko rečem, da sem jo pričakoval. Vsekakor pa sem jo zelo vesel.

V vaši karieri ste prejeli pomembna priznanja in nazive. Za kakovostno delo v perinatologiji ste leta 2009 s strani Zdravniške zbornice Slovenije prejeli priznanje "Kakovost v zdravstvu". Leta 2007 ste bili imenovani v naziv primarij. So bili to pozitivni motivacijski pospeški, da ste se potem še rajši posvečali svojemu delu ali pa je to bila za vas potrditev, da hodite po pravi poti?
Pri priznanju desetim najboljšim porodničarjem v Sloveniji s strani Zdravniške zbornice je šlo za oceno strokovnega dela, za zaplete, ki se ti zgodijo v porodništvu in ginekologiji. To je bila lepa potrditev dobrega dela in to je vedno motiv, da delaš še naprej kvalitetno.

Naziv primarij podeli minister za zdravje, skladno s pravilnikom, ki zahteva vsaj 20 let dela po strokovnem izpitu, moraš biti vsaj štiri leta vodja oddelka ali službe, imeti vsaj 15 objav člankov, biti aktiven na kongresih in v organih zdravniških organizacij. Več kot dovolj razlogov za večje spoštovanje med sodelavci.

Vam ta priznanja laskajo ali pa zagovarjate filozofijo, da je dolžnost vsakega človeka, da skuša iz svojih talentov izvleči vrhunskost?
Zagovarjam to, da je potrebno delati strokovno, zavzeto, z veliko mero morale in etike. In da pustiš nekaj za seboj. Da svoje znanje in izkušnje, ki si jih pridobil, predajaš mlajšim generacijam. Ne da jih skrivaš, da imaš neki svoj fevd. To je dobro za celo družbo. In ko odideš, da te lahko mlajši celo presežejo.

Življenje piše unikatne zgodbe. Tudi vaša je ena takšnih. Rodili ste se v Mariboru, upokojitev pa dočakali v Novi Gorici. Skoraj 250 km stran od svojega rojstnega kraja.
S takratno punco, sedanjo ženo Katjo sva iskala prvo službo v Mariboru. To bi sicer lahko dobila, a se je zataknilo pri stanovanju. Takrat so zdravniki v Mariboru na stanovanje čakali štiri leta. Ravno v tistem času so v zdravstvenem domu v Ajdovščini potrebovali ginekologa in pediatra. Zanju so imeli rezervirano novo dvosobno stanovanje na Ribniku v Ajdovščini in odločitev o selitvi ni bila pretežka. Žena Katja Likar Šoštarič je pediatrinja in še danes dela v zdravstvenem domu v Ajdovščini. Veliko let je delala tudi v Stari Gori na oddelku za invalidno mladino.

Vas je kaj mučilo domotožje po vašem Mariboru in po Štajercih ali ste dokaj hitro preklopili na drugačno, primorsko kulturo in mediteransko podnebje?
Ko sem začel delat v vipavski ambulanti, sem hitro spoznal, kaj je primorski dialekt. Nekega velikega domotožja nisem imel. Moram reči, da se tukaj na Goriškem dobro počutim. Vse je blizu: morje, hribi, Kras je čudovit, tudi Vipavska dolina je nekaj posebnega. Rad grem v Maribor in se tudi rad vrnem tja, kjer je zdaj moj dom. V Rožno dolino. Včasih pa mi misli seveda zbežijo v moje mlade dni, ko sva bila z bratom teptača na skakalnici na Pekrski gorci v Mariboru. Takrat je bilo pozimi tudi do meter snega in smo se res zabavali. Pred kratkim smo imeli pod Pohorjem 50-obletnico valete in smo se z nekdanjimi sošolci in sošolkami imeli res fajn.

Ste imeli kasneje v karieri kakšne ponudbe iz mariborske bolnišnice?
Da. Ko so v Mariboru ustanavljali medicinsko fakulteto, me je vodja projekta in sedanji profesor Iztok Takač povabil, da bi sodeloval kot predavatelj. Vendar zaradi službe in družine ponudbe nisem sprejel.

V vaši karieri ste se osredotočili predvsem na področje perinatalnemedicine in ultrazvočne diagnostike. Kaj vas je tako vznemirjalo, da ste šli v to smer.
V zgodnjih osemdesetih letih je bila na pohodu ultrazvočna diagnostika. To je bila takrat velika sprememba na področju porodništva in ginekologije. Mi smo orali ledino na področju ultrazvoka, ker niso bile dovoljene druge radiološke slikovne preiskave kot je rentgensko slikanje za nosečnice. Imel sem to srečo, da sem bil zraven že pri prvem ultrazvoku, ko smo z rokami sestavljali sliko. Takrat še ni bilo žive slike. Kasneje smo imeli samo v šempetrski bolnišnici in v Mariboru ultrazvok v realnem času, z živo sliko. To je pomenilo velik napredek pri obravnavanju tvegane nosečnosti, odkrivanju zastoja plodove rasti, pri odkrivanju prirojenih napak. V devetdesetih letihsmo v porodnišnici v redno delo uvedli presejalni ultrazvočni pregled kolkov vseh novorojenčkov ter ultrazvočno diagnostiko neonatalnih možganov in ledvic. Vse to me je motiviralo, da sem se poglobljeno ukvarjal s porodništvom in ultrazvokom. Ni mi bilo vseeno za strokovni napredek šempetrske bolnišnice.

Niste se pa posvečali samo svojim pacientkam, temveč tudi študiju ob delu. Izobraževal ste se v Dubrovniku, Trstu,Mariboru,Salzburgu, Zagrebu. V hrvaški prestolnici ste tudi magistriral Ko berem vaš življenjepis, vidim mladega raziskovalca, ki nikoli ne odneha v svojem iskanju novih stvari.
Tako kot v drugih poklicih moraš tudi v medicini slediti novostim, da si na tekočem. V nasprotnem primeru te čas hitro povozi. Če hočeš odgovorno ravnat, moraš sledit novostim in jih vključit v svoje delo.

V določenem trenutku vaše kariere ste se iz zdravnika tu in tam transformirali v predavatelja, mentorja in asistenta. So vam bile vse te vloge pisane na kožo ali ste katero izmed njih raje opravljal?
Vse te vloge so sovpadale z delom, z aktivnostmi, ki sem jih imel v Združenju. Pomagal sem pri izobraževanju študentov, pa na visoki šoli za zdravstvene delavce, vrsto let v šoli za starše. Kasneje sem postal pri Zdravniški zbornici izpraševalec za kolokvije specializantom, kot član izpitne komisije in kot nadzorni zdravnik ginekologov in porodničarjev po celotni Sloveniji.

Našli ste čas tudi za strokovno in laično javnost. Bogate izkušnjein znanjeste z veseljemdelili z mlajšimi generacijami ginekologov in porodničarjev, istočasno pa tudi ljudem v materinski šoli in šoli za starše.
Spominjam se predavanj v Ajdovščini, na katerih sem zdravnikom in zdravstvenim ekipam predaval o urgentnih stanjih v ginekologiji in porodništvu, v šoli za starše pa sem razlagal nosečnicam in njihovim partnerjem. Obe izkušnji sta bili zelo zanimivi. Na obeh straneh je bila debata res kvalitetna.

Ko sem bil še malo mlajši kot zdaj, sem aktivno sodeloval tudi z različnimi mediji. S Primorskimi novicami, kjer sem objavil dva članka: Nosečnica na dopustu in Porod s carskim rezom. Na TV Primorki sem večkrat sodeloval v oddajah na to temo. In na radiu Robin.

Izkazali ste se tudi kor organizator Novakovih dni in strokovnih srečanj za perinatalno medicino. Radi organizirate dogodke in uživate v tem, da vse teče kot po maslu?
To je bila v bistvu zame nekako obveza. V Sloveniji je 14 porodnišnic in organizacija Novakovih dni gre po principu rotacije. V teh skoraj 40 letih smo trikrat prišli na vrsto. Enkrat smo bili organizator na Lokvah, dvakrat pa v Perli. Nazadnje leta 2015, ko je naša porodnišnica praznovala 50-obletnico. Mi smo najmlajša porodnišnica v Sloveniji.

Celo svoje življenje ste bili zaželjen povsod: kot zdravnik v bolnišnici, kot predavatelj, kot mentor, kot asistent na Katedri za ginekologijo in porodništvo Medicinske fakultete v Ljubljani, kot aktiven član Združenja za perinatalno medicinoSlovenije, kot organizator Novakovih dni. Čeprav ste bil razpet na vse mogoče strani, ste si vedno vzel čas za svojo družino, za ženo Katjo ter otroka Manco in Nejca.
Seveda je bilo tudi nekaj odrekanja. A če so odnosi pristni, se da vse speljat. Tudi pri takem poklicu kot ga imam sam. Žena Katja je bila razumevajoča, saj je tudi sama zdravnica.

Kako ste lovili ravnotežje med delom in družino? Ste z družino šli vsako leto skupaj na morje, na smučanje.
Seveda. Vsako leto smo si kot družina vzeli čas za morje in smučanje. Ker ljubim morje in ljubim hribe in smučanje. To tradicijo ohranjamo tudi danes, čeprav živimo vsak na svojem koncu. Hči Manca je v Luksemburgu že več kot 10 let, a vsako leto si privoščimo teden dni skupnega smučanja. Hči je prevajalka in dela v Evropskem parlamentu. Sin Nejc je zdravnik, živi in dela v Ljubljani. Zaključil ja dve specializaciji: infekcijske bolezni in intenzivno medicino. Dela v intenzivni enoti Infekcijske klinike UKC Ljubljana.

Leta 2020 ste izpolnil pogoje za upokojitev, vendar se ginekologiji in predvsem perinatologiji niste mogli kar odpovedati Še zmeraj ste vključeni v delovni proces.
Dvakrat na teden še vedno delam v ambulanti za patološko in rizično nosečnost ter v dispanzerju. Če mi bo zdravje dopuščalo, če bom imel motivacijo in če me bodo mladi še naprej imeli za svojega, bom ostal. Z veseljem prihajam na delo.

Sedaj, ko imate več prostega časa, se zamotite s kakšnih hobijem? Morda kolesarite, hodite v hribe, imate vrt?
Ja, tega je kar veliko: kolesarjenje, košarka, vrtnarjenje, pozimi alpsko smučanje in smučarski tek, pa tudi ribolov, vključno s podvodnim. Občasno pa naredim še kakšno turo z motorjem.

Za prihodnost ginekološko-porodniške službe v šempetrski bolnišnici vas zagotovo ne skrbi. Predstojnica Alenka Zavrtanik Čelan je navdušena laparoskopistka, vodja oddelka za ginekologijo Barbara Venier pa je pred kratkim v ginekološke operacije uvedla novo metodo V-NOTES. Imate torej dostojni naslednici.
Absolutno pozdravljam ta entuziazem in vse njune pobude. Sploh me ne skrbi za prihodnost šempetrske porodnišnice in za njeno strokovno odličnost. Mladi zdravniki prihajajo in mislim, da imamo dobro perspektivo.

Kakšno pa je vaše sporočilo nosečnicam, ki še razmišljajo o tem, ali bi prišle rodit v šempetrsko porodnišnico?
Moje sporočilo je jasno: nenehno se posodabljamo, sledimo strokovnim trendom. Naj jih pride rodit čimveč, saj jih čakajo prenovljene porodne sobe. Ki so enoposteljne in dvoposteljne in omogočajo intimo, na voljo pa je tudi epiduralna analgezija.

Galerija